Dobila si nekaj brezveznih površnih nasvetov (porihtaj si v glavi, bodi srečna bla bla bla - resno folk? če bi tako enostavno delovalo, zakaj je potem ta svet tako zahojen in poln obupnih in obupanih ljudi in zakaj ljudje ne začnejo s temi super preprostimi in učinkovitimi idejami pri sebi?) in nekaj korektnih iz prve roke, ker v resnici lahko o težavah z zasvojenostjo s hrano in posledično debelosti in hujšanju pišejo le tisti, ki so uspešno dali skozi ta radikalen proces spreminjanja sebe, lastnega odnosa do sebe, svoje vrednost in posledično ravnanja s svojim telesom, kar se odraža v prekomernem hranjenju, ki je ena plat samodestruktivnosti.
Pa še mi, ki imamo to izkušnjo, lahko govorimo le o svoji izkušnji, ki ti ne bo nujno v pomoč, morda pa prinese kak uvid kot kamenček v mozaik na tej poti spreminjanja.
Naj samo na kratko orišem svojo situcijo - skoraj 100 kg pred 3 leti, trenutno 70 in pred mano je še vsaj kakšni 10 kg hujšanja. Zredila sem se v zgodnjih 20-ih, otrok nimam, tako da nosečnost ni prispevala k temu, je pa celotna situcija odraz boja s preteklostjo (otroštvom in mladostjo), nezmožnostjo spopadanja z odraščanjem, odraslostjo in vsemi izzivi, ki jih pač odraslo življenje prinaša. Če ne bi bila debela oz. zasvojena s hrano, bi bila verjetno zasvojena s čim drugim, drogami ali alkoholom ali menjavanjem partnerjev ali šopingom itd., ker nekje se pač morajo manifestirati bolni vzorci razmišljanja in delovanja ter sovraštvo do sebe.
Veliko o tvoji situaciji pove dejstvo, da si se v zgodnji mladosti spopadala z anoreksijo. Gotovo si bila deležena tudi terapevtske obravnave in sama najbolje veš, kako in zakaj funkcionira anoreksija, kaj je v podstati te motnje hranjenja. Ker si še vedno zelo mlada, je ta podstat še kako živa, saj ni preteklo dovolj časa, življenja, izkušenj, da bi se od tega lahko oddaljila in z distanco pogledala na svoj dosedanji razvoj. Poleg tega imaš verjetno zahtevno izobraževalno pot za seboj in pred seboj, ustvarjanje družine, kar hočeš-nočeš drastično pretrese človekov miselni in čustveni svet. Še posebej ženske z materinstvom doživljajo bolečino svojega otroštva, a ker tega ne pričakujejo in se o tem malo govori, se jih veliko ne zna soočiti z vsemi (morda do tedaj neznanimi) čustvi in novim vedenjem o sebi.
Veš, da kar je pripeljalo do anoreksije, te zdaj pelje v drugo skrajnost, to je prekomreno hranjenje za tolažbo in zaščito.
Če bi ti dala instant nasvet, kako stopiti na shujševalno pot, bi svoje razmišljanje strnila v naslednje točke:
1. Odločitev, da nekaj spremeniš - to si lahko že odkljukaš.
2. Sprejmeš zavezo in obljubo sebi, da si boš dala čas, da boš potrpežljiva sama s sabo in da se ne boš krivila za spodrsljaje.
3. Začneš z majhno spremembo: če piješ kavo z dvema žličkama sladkorja, zmanjšaj na eno. Če zvečer poješ še in še, zmanjšaj porcijo najprej na tri četrt, čez dva tedna na polovico. Če poješ vrečko čipsa na dan, zmanjša na pol vrečke. Postopno postopno postopno - to je magična beseda, ker postopnost ne vzame volje, nimaš tako hudega občutka odrekanja in hrepenenja, saj se pravzaprav ničemur (še) ne boš odpovedala. Zelo pomembno je, da tvoriš nove navade, nekje sem brala, da moraš zadevo ponavljati vsaj 6 tednov zapored vsakodnevno, če želiš, da preide med navade. Zmanjševanje količni vnešene hrane naj bo postopna in z mislijo na to, da je hrana tvoja prijateljica (ker zaradi anoreksije obstaja možnost, da spet zdrsneš v stradanje), da v njej uživaš, a da ji ne moreš dopustiti, da te obvladuje. Ena možnost je keto dieta (poguglaj), pri kateri ljudem uspe shujšati hitro v kratkem času z drastičnim omejevanjem ogljikovih hidratov in povečanim vnosom zdravih maščob. Ampak prosim, ta način prehrane ni za vsakogar (sploh ne za ljudi z npr. ledvičnimi težavami) in dovolj boš naredila zase že, če za 10 % zmanjšaj ogljikove hidrate za začetek.
Nočeš drastičnih diet, hočeš način življenja in prehrane, ki ti bo služil do konca življenja. Predvsem uravnotežen, ne stradanje, odrekanje ali prenajedanje.
4. Gibanje: plavanje (če imaš možnost), sprehodi hitre hoje, zelo dobro je, če imaš blizu doma kak hrib, da se zadihaš in prešvicaš. Lahko tudi hoja po tekalni stezi, če imaš možnost in prostor nabaviti jo, vmes pogledaš kakšno nadaljevanko, če ti bo tako lažje, da se lotiš gibanja.
5. Še enkrat – postopnost, strpnost s sabo, zaupanje vase, da zmoreš in da ti lahko uspe (saj ti je že toliko stvari do sedaj, stavim), to je tvoj projekt za naslednjih nekaj let, prehod na nov način življenja, ki je skoraj kot novo rojstvo, toliko lahko rečem iz lastne izkušnje.
Saj veš tisto – kako poješ slona? Tako, da začneš s prvim grižljajem. Samo da v našem primeru nočemo pojesti slona, ampak obratno, karkoli bi že to bilo. Bistvo je, da začneš z malimi koraki in da sprejmeš dejstvo, da na hitro ne bo šlo, temveč da gre za proces, ki bo trajal vsaj dve leti, če ne več. Ne gre za diete in športanje, to so samo sredstva, da dosežeš kolikor toliko zdravo telo. Gre za to, da vzpostaviš nov odnos do sebe, kakršnega do sedaj prav gotovo nisi imela. Kakršenkoli že je ta odnos sedaj, prav gotovo ni dober, saj te uničuje. Pravo vprašanje je, kako naj bom s seboj, kako naj ravnam in mislim sebe tako, da se ne uničujem? Vprašanje za milijon dolarjev, a ne.
Vso srečo, zaslužiš si, da se imaš rada in da se počutiš vredno. To ti garantiram, čeprav vem, da sama ne čutiš tako. Ampak tudi to, da nisi vredna, je iluzija o sebi. In brez opuščanja iluzij v življenju ne bo šlo, ker iluzije zakrivajo resnico o tem (in na bizaren način podpirajo naše uničujoče načine življenja), da smo dobri, kakršni smo in da iluzij ne potrebujemo, ker lahko živimo z resničnim seboj.
Pa še mi, ki imamo to izkušnjo, lahko govorimo le o svoji izkušnji, ki ti ne bo nujno v pomoč, morda pa prinese kak uvid kot kamenček v mozaik na tej poti spreminjanja.
Naj samo na kratko orišem svojo situcijo - skoraj 100 kg pred 3 leti, trenutno 70 in pred mano je še vsaj kakšni 10 kg hujšanja. Zredila sem se v zgodnjih 20-ih, otrok nimam, tako da nosečnost ni prispevala k temu, je pa celotna situcija odraz boja s preteklostjo (otroštvom in mladostjo), nezmožnostjo spopadanja z odraščanjem, odraslostjo in vsemi izzivi, ki jih pač odraslo življenje prinaša. Če ne bi bila debela oz. zasvojena s hrano, bi bila verjetno zasvojena s čim drugim, drogami ali alkoholom ali menjavanjem partnerjev ali šopingom itd., ker nekje se pač morajo manifestirati bolni vzorci razmišljanja in delovanja ter sovraštvo do sebe.
Veliko o tvoji situaciji pove dejstvo, da si se v zgodnji mladosti spopadala z anoreksijo. Gotovo si bila deležena tudi terapevtske obravnave in sama najbolje veš, kako in zakaj funkcionira anoreksija, kaj je v podstati te motnje hranjenja. Ker si še vedno zelo mlada, je ta podstat še kako živa, saj ni preteklo dovolj časa, življenja, izkušenj, da bi se od tega lahko oddaljila in z distanco pogledala na svoj dosedanji razvoj. Poleg tega imaš verjetno zahtevno izobraževalno pot za seboj in pred seboj, ustvarjanje družine, kar hočeš-nočeš drastično pretrese človekov miselni in čustveni svet. Še posebej ženske z materinstvom doživljajo bolečino svojega otroštva, a ker tega ne pričakujejo in se o tem malo govori, se jih veliko ne zna soočiti z vsemi (morda do tedaj neznanimi) čustvi in novim vedenjem o sebi.
Veš, da kar je pripeljalo do anoreksije, te zdaj pelje v drugo skrajnost, to je prekomreno hranjenje za tolažbo in zaščito.
Če bi ti dala instant nasvet, kako stopiti na shujševalno pot, bi svoje razmišljanje strnila v naslednje točke:
1. Odločitev, da nekaj spremeniš - to si lahko že odkljukaš.
2. Sprejmeš zavezo in obljubo sebi, da si boš dala čas, da boš potrpežljiva sama s sabo in da se ne boš krivila za spodrsljaje.
3. Začneš z majhno spremembo: če piješ kavo z dvema žličkama sladkorja, zmanjšaj na eno. Če zvečer poješ še in še, zmanjšaj porcijo najprej na tri četrt, čez dva tedna na polovico. Če poješ vrečko čipsa na dan, zmanjša na pol vrečke. Postopno postopno postopno - to je magična beseda, ker postopnost ne vzame volje, nimaš tako hudega občutka odrekanja in hrepenenja, saj se pravzaprav ničemur (še) ne boš odpovedala. Zelo pomembno je, da tvoriš nove navade, nekje sem brala, da moraš zadevo ponavljati vsaj 6 tednov zapored vsakodnevno, če želiš, da preide med navade. Zmanjševanje količni vnešene hrane naj bo postopna in z mislijo na to, da je hrana tvoja prijateljica (ker zaradi anoreksije obstaja možnost, da spet zdrsneš v stradanje), da v njej uživaš, a da ji ne moreš dopustiti, da te obvladuje. Ena možnost je keto dieta (poguglaj), pri kateri ljudem uspe shujšati hitro v kratkem času z drastičnim omejevanjem ogljikovih hidratov in povečanim vnosom zdravih maščob. Ampak prosim, ta način prehrane ni za vsakogar (sploh ne za ljudi z npr. ledvičnimi težavami) in dovolj boš naredila zase že, če za 10 % zmanjšaj ogljikove hidrate za začetek.
Nočeš drastičnih diet, hočeš način življenja in prehrane, ki ti bo služil do konca življenja. Predvsem uravnotežen, ne stradanje, odrekanje ali prenajedanje.
4. Gibanje: plavanje (če imaš možnost), sprehodi hitre hoje, zelo dobro je, če imaš blizu doma kak hrib, da se zadihaš in prešvicaš. Lahko tudi hoja po tekalni stezi, če imaš možnost in prostor nabaviti jo, vmes pogledaš kakšno nadaljevanko, če ti bo tako lažje, da se lotiš gibanja.
5. Še enkrat – postopnost, strpnost s sabo, zaupanje vase, da zmoreš in da ti lahko uspe (saj ti je že toliko stvari do sedaj, stavim), to je tvoj projekt za naslednjih nekaj let, prehod na nov način življenja, ki je skoraj kot novo rojstvo, toliko lahko rečem iz lastne izkušnje.
Saj veš tisto – kako poješ slona? Tako, da začneš s prvim grižljajem. Samo da v našem primeru nočemo pojesti slona, ampak obratno, karkoli bi že to bilo. Bistvo je, da začneš z malimi koraki in da sprejmeš dejstvo, da na hitro ne bo šlo, temveč da gre za proces, ki bo trajal vsaj dve leti, če ne več. Ne gre za diete in športanje, to so samo sredstva, da dosežeš kolikor toliko zdravo telo. Gre za to, da vzpostaviš nov odnos do sebe, kakršnega do sedaj prav gotovo nisi imela. Kakršenkoli že je ta odnos sedaj, prav gotovo ni dober, saj te uničuje. Pravo vprašanje je, kako naj bom s seboj, kako naj ravnam in mislim sebe tako, da se ne uničujem? Vprašanje za milijon dolarjev, a ne.
Vso srečo, zaslužiš si, da se imaš rada in da se počutiš vredno. To ti garantiram, čeprav vem, da sama ne čutiš tako. Ampak tudi to, da nisi vredna, je iluzija o sebi. In brez opuščanja iluzij v življenju ne bo šlo, ker iluzije zakrivajo resnico o tem (in na bizaren način podpirajo naše uničujoče načine življenja), da smo dobri, kakršni smo in da iluzij ne potrebujemo, ker lahko živimo z resničnim seboj.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 30 Maj 2016 08:45