klarclarissimo napisal:Jalur napisal:Po določenem času samskega življenja se navadiš živet sam. Ko zalaufa, se bojiš it z glavo skozi zid v skupno življenje z drugo osebo. Pol leta ni dolga doba, sploh, če sta redko skupaj. Jaz sem mojega novega po pol leta še vedno spoznavala, pa se vidiva/slišiva skoraj vsak dan. Midva pogovora o skupnem življenju nisva imela. Sem skoraj prepričana, da bi našel 1000 izgovorov, če bi omenila. Pa ne zato, ker si ne bi želel bit z mano, ampak ker ga je strah spremembe. Pa si želim imeti partnerja, s katerim bi skupaj živela in s tem se vidim skupaj do konca življenja. Si mislim: vse ob svojem času. Zaenkrat nama tako ustreza, tudi zaradi otrok in službe. Malo jaz pri njem, malo on pri meni, malo vsak sam doma. Kljub temu, da zdaj on ne bi hotel slovesnih selitev, pa je očitno, da mu postaja misel, da ima nekoga ob sebi vedno bolj domača in posledično preživiva vedno več časa skupaj in vedno bolj sva doma en pri drugem.
Ne vem, zakaj je treba tako hiteti. Če zaenkrat ni pripravljen na skupno življenje še ne pomeni, da nikoli ne bo. Ampak ob pritisku pa se zna zgodit, da se ustraši in umakne.
Skupno življenje mi je pred tem predlagal (na povsem primeren način) moški, s katerim sem hodila v vmesnem obdobju samskosti, tudi samo nekaj mesecev. Ja, strašilo me je, ko je o tem začel govoriti ... Danes vem zakaj. Ker sem vedela, da to ni to. Čez dober mesec sem ga zapustila, ker se mi je začel približevati. V bistvu me je njegovo približevanje prisililo, da sem začela resneje razmišljati, če ga vidim kot partnerja v prihodnosti. Bolj kot sem bila odkrita sama s seboj, sem vedela, da to ni oseba, s katero bi se rada postarala. Pa je bil čisto ok moški, zelo sva se razumela, vendar mi je nekaj govorilo, da on ni zame. Še danes vem, da sem se odločila prav.
Če nekoga začutiš, mislim da tega straha ni. Sigurno ne velja za vse, ampak za večino pa sigurno. Mogoče ga bi takšen pogovor postavil v takšen položaj kot mene, da bi o tem začel razmišljati, ker mogoče o tem niti ne razmišlja. Ne vem ... Iščem pot. Vsekakor naj hvala za tvojo izkušnjo!
Pri nama je še drug problem. On živi v Avstriji, čeprav sva le nekaj km narazen in jaz delam v kraju njegovega bivanja. Če bi se selili, bi verjetno moral on h meni, dokler so moji otroci v šoli. On ima doma svojo firmo in druge hobby-obveznosti v kraju bivanja. Tako da... še kako leto, da ne bom več tako vezana na otroke oz. oni name.
Mi pa dovolj pove njegov odnos. Ko je njegov nečak v šali vprašal, če bom njegova nova "teta", je bil njegov odgovor: "Tudi to se lahko zgodi, čisto možno". Tako da... bi rekla, da če bi postavila tako vprašanje bi se o tem normalno pogovorila. Kdaj, pod kakimi pogoji,... kot o vsem ostalem. Definitivno ni absolutno proti, le tajming ni pravi, ker se jaz h njemu ne morem seliti.
Ampak po šestih mesecih veze bi pa znal rečt "ne", brez dvoma. Bil je navajen na določen ritem življenja in eno je počasi spreminjati navade, drugo pa, da se na vrat na nos skoći v neke spremembe, katerih izida ne poznaš. Eni pač rabijo več časa.
Statistika: Objavljeno Napisal Jalur — 30 Avg 2016 16:41